Mednarodni dan žensk in deklet v znanosti: navdihujoče raziskovalke UP in projekti občanske znanosti

Kaj je glavni cilj REGALNICE in zakaj je popis zelene rege pomemben za Slovenijo? Ter kako popisi, kot je REGALNICA, prispevajo k ohranjanju ranljivih vrst in njihovih habitatov?

Glavna cilja sta dva: prvi je zbrati terenske podatke o pojavljanju zelene rege (Hyla arborea) v kalih in drugih vodnih telesih v jugozahodni Sloveniji; drugi cilj pa čimbolj vključiti javnost, da se učinkovito – z lastno terensko izkušnjo – razširi zavedanje o ogroženih vrstah, kot so dvoživke.

Zelena rega je majhna, a karizmatična žaba, ki je v Sloveniji uvrščena na Rdeči seznam ogroženih dvoživk, kjer je opredeljena kot ranljiva vrsta. V jugozahodni Sloveniji pa smo že nekaj let pred prvo REGAlnico opazili, da je njeno pojavljanje vedno redkejše, morda zato, ker tudi njena mrestišča – mokrišča in kali – izginjajo. S tem projektom pa želimo pridobiti čim bolj zanesljive podatke o pojavljanju na širokem območju – na Krasu, v Istri, v Brkinih in še kje. Tu smo bili ob poznopomladanskih večerih še do nedavnega navajeni glasnega regljanja, ki se je slišalo praktično iz vsakega kala ali mlake.

Kako projekt povezuje znanost, ljudi in naravo, ter kako se udeleženci vključijo v zbiranje podatkov?

Pomembno se mi zdi, da se vsi ljudje zavedamo biotske raznovrstnosti v svoji okolici, torej raznolikosti vrst in tudi njihovih naravnih življenjskih prostorov. To ni nekaj, kar bi bilo pomembno samo za znanstvenike ali naravovarstvenike, ampak je neobhodno nujno za vse. S sodelovanjem v tem projektu udeleženci ne spoznajo samo zelene rege, saj vidijo, slišijo in v živo doživijo veliko več kot eno samo vrsto.

REGAlnica je organizirana tako, da se na izbran majski večer zberemo v Parku Škocjanske jame, s katerim sodelujemo že od začetka projekta. Tam udeležencem razložimo kako zanesljivo zaznati to vrsto – samci zelene rege se namreč zelo značilno in glasno oglašajo, po čemer jih lahko že od daleč prepoznamo. Vsi udeleženci se hkrati odpravijo na nočni teren na vnaprej določene lokacije – v bližino kalov in drugih vodnih teles – in tako v eni noči pridobimo podatke za nekaj več kot sto lokacij. Seveda pa se na terenu srečajo še s številnimi drugimi organizmi – iz kalov se oglašajo tudi druge dvoživke, v bližini pojejo veliki skoviki in druge nočne ptice, v daljavi pogosto zavijajo šakali… Nočna zvočna pokrajina je izjemno zanimiva.

Izpeljane so bile že  štiri izvedbe REGALNICE, letos maja sledi že peta - kaj vas je najbolj presenetilo ali navdušilo pri dosedanjih izvedbah dogodka? So na vidiku kakšne novosti?

Prva stvar, ki nas je pozitivno presenetila, je bil velik odziv, saj smo imeli med 50 in 70  udeležencev ob vsakem dogodku. Veliko je študentov in biologov, kar je morda pričakovano, precej pa je tudi drugih udeležencev, na primer tudi družine z otroki, lokalni prebivalci, ki jim je narava blizu. Lepo je tudi videti, da se udeleženci vsako leto vračajo, če le morejo. Najbolj nas veseli prav navdušenje udeležencev. Ko nas pokličejo in poročajo koliko reg so že slišali v tem večeru ali pa kaj vse so videli. To navdušenje nad naravo je čudovito.

V prihodnjih letih razširiti REGAlnico tudi čez mejo, na Hrvaško in morda tudi v Italijo. Pomembno je kaj se dogaja s populacijami te vrste v tem čezmejno povezanem prostoru.

Kaj so dosedaj ključne ugotovitve, ki so se pokazale skozi terensko zbiranje podatkov?

Kljub intenzivnemu delu in vsemu navdušenju, opažamo, da je zelena rega veliko manj prisotna, kot je bila nekoč. Po letu ali dveh tega še nismo mogli z gotovostjo trditi, vendar je po štirih letih zbiranja podatkov to že precej jasno razvidno – samo iz tretjine nekdanjih mrestišč se še sliši regljanje. Številni kali so popolnoma zaraščeni ali zasuti, nekatera vodna telesa so presušena; po nekaj letih izgube potencialnega mrestišča pa tudi populacije dvoživk ne morejo več vztrajati. Zato moramo ustrezno poskrbeti za te življenjske prostore, da bomo ohranili vodne organizme, ki so neobhodno odvisni od njih.

KAKO SE VKLJUČITI V OBČANSKO INICIATIVO "REGALNICA, popis zelene rege"?

Spremljajte spletno stran UP FAMNIT za napoved REGAlnice 2026 oz. Facebook stran Oddelka za biodiverziteto UP FAMNIT.  Svoj interes za udeležbo lahko označite tudi v spletni prijavnici (tukaj) in si tako zagotovite, da boste med prvimi obveščeni o napovedi dogodka.

Kaj je bil glavni razlog, da ste vzpostavili in razvijate iniciativo občanske znanosti?

Razlog je bil povsem banalen - ena od nas je na svojem vrtu našla organizem, ki ga kljub biološkemu znanju ni prepoznala. S pomočjo spleta smo ugotovile, da gre za ploske črve, kopenske vrtinčarje, ki pa v Sloveniji nimajo domorodnih predstavnikov. Ob pregledu literature se je izkazalo, da gre za organizme, ki ponekod predstavljajo precejšnjo težavo v okolju, zato se nam je zdelo smiselno, da skušamo izvedeti kaj več o tem. Raziskovanje takih slabo poznanih in razmeroma neopaznih vrst pa je izjemno težavno, zato se nam je takoj porodila ideja, da to naredimo s pomočjo javnosti.

Kaj vas je pri raziskovanju tujerodnih ploskih črvov najbolj presenetilo?

Mislim, da smo bile najbolj presenečene nad tem, da gre za fascinantno skupino živali. Čeprav so na prvi pogled neugledni, ljudem pogosto kar nagnusni, pa je njihov življenjski cikel neverjeten. Sposobni so samoregeneracije - če jih razpolovimo, iz vsake od polovic v nekaj tednih zraste nov osebek. Nekatere vrste imajo stup tetrodotoksin, ki ga uporabljajo za obrambo pred ali za paralizo plena. To je enak strup, kot ga imajo ribe napihovalke ali nekatere tropske drevesne žabe.

S katerim izzivom se pri vključevanju javnosti najpogosteje srečujete? 

Največji izziv je priti do ljudi, jih motivirati, da se pridružijo raziskovanju. Lažje je, če gre za kakšne bolj atraktivne živali, takrat ljudje veliko raje sodelujejo in prispevajo več podatkov. Pri organizmih, kot so ploski črvi, pa moramo vložiti veliko napora v promocijo projekta. Tudi zaradi tega smo se odločile, da se štiri raziskovalke povežemo v tim, si razdelimo delo in tako skušamo priti do čim več podatkov. Zelo smo bile hvaležne revijam, ki so bile pripravljene objaviti prispevek o našem iskanju in tako razširiti krog prejemnikov.

 Zakaj menite, da je tak način raziskovanja še posebej pomemben danes? 

Zmotno je mišljenje, da v preteklosti občani niso sodelovali pri raziskavah, le pojem občanska znanost se takrat ni uporabljal. Je pa to eden izmed dobrih načinov, kako priti do večjega števila podatkov ravno pri takih vrstah, ki so bolj prikrite. Ploske črve pričakujemo predvsem v zasebnih vrtovih, lončnicah sobnih rastlin in vrtnarijah; to so mesta, kamor seveda raziskovalci ne moremo kar prosto vstopati in raziskovati, zato je javnost tu neprecenljiva. 

KAKO SE VKLJUČITI V INICIATIVO "ISKANJE TUJERODNIH PLOSKIH ČRVOV V SLOVENIJI"?

Če ste imeli med vrtnarjenjem ali drugimi aktivnostmi bližnje srečanje s ploskimi črvi iz skupine vrtinčarjev, se jih ne dotikajte (privzdigujete jih lahko s pomočjo paličic), zabeležite opažanje (fotografirajte in če je možno, ujemite), najdbo sporočite na:  ploskicrvi@upr.si, preko Facebook skupine “Tujerodni ploski črvi v Sloveniji”, obrazca > TUKAJ ali na stacionarni telefon (05 663 58 07; med delovniki).

Več

Kaj lahko posameznik s preprostim opazovanjem prispeva k projektu, znanstvenim raziskavam?

Projekti občanske znanosti so namenjeni temu, da se občani vključijo raziskave in prispevajo bodisi opazovanja, ali pa so vključeni v druge dele raziskav, na primer v obdelavo podatkov ali promocijo. Občani tako dobijo aktivno vlogo, pravzaprav postanejo ključen del raziskovalnega tima. 

Zakaj je sodelovanje javnosti pri varovanju ogroženih vrst tako dragoceno?

Večina ogroženih vrst je danes posredno ali neposredno ogroženih zaradi delovanja človeka - zaradi izgube življenjskega prostora, lova, nabiranja in podobno. Če je človek odgovoren za njihovo izginjanje, je tudi edini, ki lahko prispeva k njihovi rešitvi. Z leti je postalo jasno, da brez podpore in sodelovanja javnosti ne moremo varovati vrst. Ne moremo varovati nečesa, česar ne poznamo, ne razumemo in ne vzljubimo. V tem vidim ključen prispevek občanske znanosti pri varovanju ogroženih vrst.  

Kaj je najpomembnejša informacija, lekcija ali znanje, ki ga ljudje dobijo, ko sodelujejo v tem projektu?

Ker je šlo za razmeroma enostaven projekt, so pri njem sodelovali tako otroci kot starejši udeleženci. Udeleženci so se izurili v prepoznavanju določene vrste - v tem primeru pomladnega jegliča  - ter hkrati spoznali, da včasih majhne spremembe v zgradbi pomenijo veliko razliko za vrsto. V raziskavi so udeleženci na nekem območju pregledali po sto rastlin jegličev in prešteli, koliko od teh ima dolg pestič, ki se ga v cvetu vidi kot bunkico, in koliko jih ima kratek pestič. Ne glede na to, ali se udeleženci v takih aktivnostih naučijo nekih znanstvenih dejstev ali ne, pa se mi zdi pomembna že sama senzibilizacija javnosti glede narave in procesov v njej. Posebej mestno prebivalstvo postaja vse bolj odtujeno od narave, in s takimi majhnimi aktivnostmi lahko spodbudimo udeležence, da se vsaj za nekaj trenutkov vrnejo v naravo in pridobijo delček te neposredne izkušnje. 

Kaj bi svetovali mladim, ki jih zanima botanika ali varstvo narave?

Vsem, ki jih tako ali drugače zanima narava - rastline, živali, ali drugi organizmi, priporočam vključitev v platformo iNaturalist. To je globalna spletna platforma, preko katere lahko vnašamo fotografije vrst, naj bo to iz naše okolice ali iz tujih, eksotičnih krajev. S pomogčjo hitro rastoče znanstvene in amaterske skupnosti lahko na platformi pridobimo podatke o naši fotografirani vrsti, ustvarjamo si nekakšen seznam ali album naših zabeleženih vrst, hkrati pa prispevamo neprecenljive podatke o pojavljanju vrst. S pomočjo te platforme se je močno izboljšalo poznavanje številnih skupin organizmov, pa ne samo to - nekateri srečni posamezniki so na fotografijah ovekovečili celo vrste, ki so bile do tedaj za skupnost neznane.  

KAKO SE VKLJUČITI V INICIATIVO "IŠČEMO SPOMLADANSKE JEGLIČE"?

Ste vedeli, da imajo pomladanski jegliči dva tipa cvetov in se lahko razmnožujejo le, če se pelod iz enega tipa cveta prenese na pestič drugega? V naravi naj bi bilo razmerje obeh cvetov približno enako, vendar je evropska raziskava v sodelovanju z občanskimi raziskovalci pokazala, da je to razmerje ponekod porušeno, kar lahko vodi v lokalno ogroženost te rastline.

Fotografirajte cvetove pomladanskih jegličev v naravi in fotografije delite na: https://nurmenukk.ee/sl

Več

Kaj nam osebni spomini prebivalcev povedo o zgodovini, česar arhivi, prostor ne razkrijejo?

Osebni spomini prebivalci predstavljajo vstop v zgodovino in hkrati tudi v zgodovino stavb. Pomembni so, ker dopolnjujejo (včasih nasprotujejo) druge vire, saj dodajajo osebno in čustveno, pogosto tudi čutno dimenzijo. Osebni spomini prostore napolnijo z občutenjem - sebe, skupnosti, povezanosti s prostorom ali krajem. Izjemno pomembna dimenzija spomina je njegova kolektivnost - kolektivni spomin kot tisti skupni, družbeni (tudi družabni) okvir pomnjenja, ki naštete kvalitete še okrepi. Skupno spominjanje da prostoru vsebino, vonj, temperaturo, zven, živahnost in spet - čustva. S tem gradi naš občutek varnosti in pripadnosti.

Kaj vas je pri zgodbah oziroma pri spominih sodelujočih najbolj ganilo ali presenetilo?

Ganila me je njihova reakcija, ko so se zavedeli, kako zelo jh spomini povezujejo. Tudi če spomini niso bili nujno lepi in tudi niso bili nujno skladni. Tisti trenutek, ko v očeh sogovornikov prepoznaš občutek pripadnosti, ki nosi mir. Neprecenljivo.

Kako projekt povezuje ljudi, zgodovino kraja in znanstveno raziskovanje?

Projekt zavestno povezuje ljudi in kraj prav skozi aktivno sodelovanje lokalnih prebivalcev, ki zavestno vstopajo v svoje in skupne spomine, hkrati pa se odprejo neznanim podatkom in vedenju o kraju. Na tej osnovi raste ozaveščenost o pomenu historičnega prostora kot dediščine, zgodovine in tudi skupnosti. Nam kot raziskovalcem pa kaže smiselnost naših metod, raziskovalnih vprašanj in interpretacij ter jih pomaga preusmerjati. Zame je znanost smiselna le, v kolikor je v službi družbe in tako gradi sobivanje, sodelovanje in konstruktivno-kritično introspekcijo tako posameznika kot družbe.

KAKO SE VKLJUČITI V INICIATIVO "SERVITSKI SAMOSTAN - STARA PORODIŠNICA V KOPRU"?

Današnji prebivalci istrsko-kraške regije poznajo Servitski samostan v Kopru kot staro porodnišnico in pediatrijo (med 1946 in 1997). Ljudje, povezani s stavbo – nekdanji zaposleni, porodnice, tam rojeni – lahko svoje spomine nanjo beležite v spominski knjigi. Sprva v papirnato, od leta 2024 pa tudi v spletno spominsko knjigo.

Več

Kako projekt SRNA združuje sodelovanje občanov, znanost in varstvo prostoživečih živali?

SRNA je aplikacija občanske znanosti, ki povezuje opazovalce narave z raziskovalci. Pripravljena je v dveh različicah: za lovce in za ostale opazovalce narave. Uporabniki vnašajo opazovanja živali (ali znake prisotnosti, npr. sledi, iztrebke), raziskovalci pa podatke analizirajo in jih uporabljajo kot dopolnilo obstoječim bazam podatkov ter drugim metodam spremljanja živali (npr. fotopasti, okoljska DNA). Aplikacija podpira standardizirane vnose opazovanj, omogoča dodajanje fotografij in komentarjev ter ima ločene funkcionalnosti za lovce in druge opazovalce. Hkrati vključuje izobraževalna orodja (vodnike in foto-kviz), z namenom izboljšave znanja uporabnikov in kakovosti podatkov, kar je neposredno uporabno pri varstvu, upravljanju in sobivanju z živalmi.

Kaj se udeleženci naučijo o prostoživečih vrstah, ko zbirajo opazovanja?

Udeleženci se učijo prepoznavanja vrst prek vgrajenih določevanjskih vodnikov in foto-kviza. Pilotna evalvacija aplikacije SRNA kaže, da so uporabniki praviloma uspešni pri prepoznavanju bolj izrazitih vrst (npr. lisica, bober, nutrija, gams, kozorog, jelenjad), več težav pa imajo pri skupinah s podobnim videzom, kjer odločajo drobne razlike (npr. kune, podlasice ter šakal in volk). S pomočjo vodnikov in kviza se udeleženci naučijo, katere vrste so “težje” za določanje, na katere znake morajo biti pozorni ter kako pomembno je priložiti fotografijo ali dodati natančnejši terenski opis v pomoč raziskovalcem. Poleg tega lahko prek statistike v aplikaciji vedno spremljajo razširjenost in prisotnost posameznih vrst na zemljevidu. Nadgradnja aplikacije v letu 2026 bo omogočala tudi vnos podatkov o biološkem vzorcu, ki ga lahko prostovoljci posredujejo raziskovalcem, ter neposredno komunikacijo med raziskovalci in uporabniki aplikacije.

Kaj je bilo najbolj presenetljivo ali zanimivo pri podatkih, ki so jih zbrali uporabniki?
Zanimivo je bilo, da se vnosi opazovanj med lovci in drugimi opazovalci razlikujejo tako po vrstah kot po vzorcih poročanja. Med najpogosteje poročanimi vrstami je bila srnjad, sledijo jelenjad in divji prašič, lovci pa so razmeroma pogosto poročali tudi o gamsu in evrazijskem šakalu. Razlike so se pokazale tudi v prostorskem vzorcu (po biogeografskih regijah), v dinamiki poročanja (npr. izrazite večerne konice) ter v zamiku med srečanjem in oddajo prijave. Posebej pomembno je, da lahko SRNA dopolni druge metode spremljanja: vsaj na enem območju so lovci v obdobju 2022–2024 prek SRNA zabeležili prisotnost medveda in volka, čeprav teh vrst na istem območju niso zaznale fotopasti ali okoljska DNA.

Kaj bi sporočili vsem, ki razmišljajo, da bi se prvič vključili v projekt SRNA?
Vključitev je preprosta in vsak vnos šteje. Če niste povsem prepričani v določitev, pomagajo vgrajeni vodniki in kviz; kadar je mogoče, dodajte fotografijo, saj to poveča zanesljivost podatka. (Meta)podatke vnesite čim bolj natančno (lokacija, čas, število osebkov, morebitni komentar o vedenju ali stanju živali) in vedno brez motenja živali. S sodelovanjem prispevate k boljšemu razumevanju razširjenosti vrst (tudi redkih, zavarovanih ali invazivnih) ter k znanstveno podprtemu varstvu in upravljanju.

KAKO SE VKLJUČITI V INICIATIVO "SRNA - APLIKACIJA ZA MONITORING PROSTOŽIVEČIH ŽIVALI"?

Aplikacija SRNA omogoča beleženje prisotnosti izbranih prostoživečih vrst sesalcev in ptičev v Sloveniji. Poleg tega pa vključuje še slikovni kviz za preverjanje sposobnosti prepoznavanja sesalcev, terenski vodnik za lažje določanje živalskih vrst ter omogoča tudi komunikacijo z raziskovalci. Sodelujete lahko torej tako, da si prenesete aplikacijo in začnete vnašati opazovanja živali, kadar koli jih srečate v naravi, naj bo to med zahtevnim vzponom ali med sprehodom po gozdu!

Več

Kaj vas je pripeljalo do dela z občansko znanostjo?

Ko sem se začela ukvarjati z odprto znanostjo, sem spoznala nekaj raziskovalcev, ki so v svojem delu uporabljali prakse občanske znanost. Njihove izkušnje so me navdušile, zato sem te pristope preizkusila v projektu Zaščita bronastih spomenikov v grajenem okolju, kjer sem bila odgovorna za razvoj mehanizma za vključitev javnosti v varstvo kulturne dediščine.

 Zakaj so fotografije in opazovanja občanskih raziskovalcev ključna za razumevanje propadanja brona?

Bronasti predmeti na prostem so izpostavljeni številnim dejavnikom, od onesnaženosti zraka do vremenskih vplivov. Zaradi tega se njihovo stanje lahko hitro spreminja, kar je samo z občasnimi terenskimi ogledi težko zanesljivo spremljati. Če bi ljudje redno dokumentirali stanje spomenikov, bi lahko na podlagi daljšega niza fotografskih opazovanj natančneje spremljali, kdaj in kje prihaja do sprememb. V času trajanja projekta nam žal ni uspelo zbrati dovolj obsežnega nabora podatkov, vendar verjamemo, da bi ob bolj množični udeležbi javnosti v prihodnosti lahko vzpostavili dragocen dolgoročen vir informacij. 

Kako sodelovanje javnosti prispeva k ohranjanju kulturne dediščine?

Poleg naravnih vplivov dediščino pogosto ogroža tudi človekovo ravnanje, kar potrjujejo tudi nedavni primeri v medijih, med drugim namerno poškodovanje spomenika v Velenju. Z vključevanjem javnosti v spremljanje in dokumentiranje dediščine krepimo občutek pripadnosti, skrbi in odgovornosti do prostora. Zato verjamem, da lahko aktivno ukvarjanje ljudi z dediščino pomembno prispeva k zmanjšanju pojavov vandalizma ter dolgoročno zmanjša ranljivost spomenikov v zunanjem okolju.

 Kakšno sporočilo bi ob mednarodnem dnevu žensk in deklet v znanosti namenili tistim, ki razmišljajo o raziskovalni poti ali sodelovanju v znanstvenih projektih?

V zadnjih letih opažamo, da zaupanje v znanost ni več samoumevno. Zaradi hitrega širjenja dezinformacij se povečuje razkorak med znanstveno skupnostjo in javnostjo. Ravno zato ima občanska znanost tako dragoceno vlogo. Omogoča nam, da ljudem približamo, kako znanje dejansko nastaja, ter zakaj je pomembno kritično presojati informacije, preverjati vire in razumeti procese raziskovanja.

Z vključevanjem javnosti v zbiranje podatkov in opazovanje sveta okoli nas poudarjamo, da znanost ni zaprta skupina izbrancev, temveč odprt proces, ki temelji na vprašanjih, dvomu, preverjanju in sodelovanju. Vsak, ki zna opazovati, razmišljati in postavljati vprašanja, že nosi v sebi del potenciala znanstvenika. To pa so kompetence, ki jih danes potrebujemo bolj kot kadarkoli.

KAKO SE VKLJUČITI V INICIATIVO "ZAŠČITA BRONASTIH SPOMENIKOV V SPREMENLJIVEM OKOLJU"?

Bronasti spomeniki razvijejo različno patino glede na uporabljene snovi, deževnico in druge okoljske dejavnike. Za ohranitev teh spomenikov prihodnjim generacijam je ključno, da razumemo procese razgradnje materiala. Z zbiranjem fotografij občanskih raziskovalcev lahko znanstveniki in restavratorji bolje razumejo obrabo brona in se odločijo za najprimernejšo metodo za ohranitev in zaščito kulturne dediščine. Sodelujete lahko torej z oddajo fotografije na spodnji spletni strani.

Več